zupnija

DSC 3505 00

Na 3. velikonočno nedeljo, 15. aprila, je bila ob 10. uri slovesnost sv. birme. 27 birmancev se je skozi celo veroučno leto pri verouku, birmanskih skupinah, pri dnevu birmancev in birmanski devetdnevnici pripravljalo na prejem tega zakramenta. Slovesnost je vodil nadškof msrg. Alojzij Cvikl in jih potrdil v veri. 

UTRINKI MOJEGA VEROUKA

Moje krščansko življenje se je, tako kot pri vseh ostalih, začelo s Svetim krstom. Med odraščanjem so mi starši privzgojili pošten način življenja in spoštovanje do soljudi. Kako pomembne so te vrednote, sem spoznala šele kasneje, ob začetku obiskovanja verouka, kamor sta me starša vpisala v prvem razredu osnovne šole.

Vera mi je bila takrat še dokaj nepoznana, a sem se zavedala, da ima velik pomen v življenju mojih bližnjih. Ure verouka so vsak teden postajale vedno bolj zanimive, vse bolj sem razumela kaj krščanski nauk uči. Še posebej navdušena sem bila, ko smo prejeli prvo Sveto obhajilo. Takrat mi je babica za spomin na ta zakrament podarila moje prvo Sveto pismo, katerega zgodbe so me tako prevzele, da sem vsak večer pred spanjem prebrala vsaj eno poglavje. Moja vera je tisto leto dobila poseben pomen. Verouk je postajal vse bolj zanimiv, saj sem z razumevanjem poslušala vse nauke, o katerih smo se učili, mnoge ure pa so katehetinje popestrile s pesmimi in igrami. S svojim prijaznim in umirjenim pristopom so umirile tudi najbolj glasne v učilnici. Velikokrat smo te ure preživeli tudi ob odkritih pogovorih, ki so nam vsem dajali občutek povezanosti. Počasi smo tako skupaj rastli v odrasle kristjane, naš odnos do Boga in drug drugega pa je bil še posebej na preizkušnji letos, ko smo se pripravljali na Sveto birmo. Snov nam je podajal Gospod Župnik, ob katerem smo se dodobra začeli zavedati, da nas pripravlja na pomembno prelomnico v našem življenju.

Sedaj, po prejetem zakramentu Svete birme, se mnogi od birmancev počutimo bolj zrele. Kljub temu, da nas je bilo vsega začetka zelo strah in smo v negotovosti čakali na dan, ki nas je že od začetka krščanskega življenja pričakoval, lahko sedaj na vse gledamo z obilico veselih spominov. Prav tako smo lahko prepričani, da nam bodo nauki vseh teh let ostali v spominu in nam bodo v pomoč in uteho, ko se bomo v prihodnosti soočali s težavami.

Nika Tisnikar, birmanka

Srečanje z nadškofom

Pred prejemom sv. Duha, smo birmanci pisali pisma k nadškofu Alojziju Cviklu. V njih smo na kratko opisali sebe, kako je potekal verouk v teh letih, koga smo izbrali za botra in zakaj ter naše mišljenje, zakaj želimo prejeti sv. Duha. Na koncu pa je vsak izmed nas nadškofu postavil še vprašanje, na katero smo želeli, da odgovori.

V četrtek pred birmo pa nas je nadškof obiskal. Pred srečanjem smo bili malce nervozni, a smo se med pogovorom precej hitro sprostili. Odgovoril je na vsa vprašanja iz naših pisem, iz njih pa si je izbral tudi nekaj naših misli ter nas po njih vprašal, kaj smo s tem želeli povedati. Pogovarjali smo se tudi o birmi, življenju in o pomembnih odločitvah, ki nas še čakajo v prihodnosti.

Srečanje z nadškofom nam je pomagalo že pri birmi, saj smo sv. Duha prejeli popolnoma sproščeni. Zato vemo, da si bomo nasvete, ki nam jih je podaril nadškof za vedno zapomnile.

Ines, Nika, Sara

fotogalerija