KONTAKT
ŽUPNIJA
ŠT. ILJ POD TURJAKOM
Šentilj 43
2382 Mislinja

tel: 02/885 72 90
faks: 02/885 72 91

župnik Tine Tajnik
GSM: 041 654 871
MULTIMEDIJA
ŽUPNIJSKI KOLEDAR
OBISK STRANI
mod_vvisit_counterDanes319
mod_vvisit_counterVčeraj295
mod_vvisit_counterTa teden1744
mod_vvisit_counterTa mesec7071
mod_vvisit_counterVsi165242

JEZUSOV KRST

 VNOVIČ ODKRIJMO SVOJ KRST

DSCN3539

S praznikom Jezusovega krsta se liturgično konča božični čas. Ima pa božični značaj tudi še praznik Jezusovega darovanja (svečnica) 2. februar. Takrat se izteka štirideset dni po božiču.

V naši ljudski zavesti in pobožnosti je pravzaprav šele takrat pravi sklep božičnega časa. Zato navadno šele takrat pospravimo jaslice in nehamo peti božične pesmi.

 

 

V bogoslužju se spominjamo Jezusovega krsta v Jordanu. Evangeljska pripoved je zelo kratka.

 »Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa, ki se razpirajo, in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: 'Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.'«

 Ali je morda tudi Jezus potreboval krst kakor mi? Gotovo ne. S tem dejanjem je hotel pokazati, da je v vsem postal eden izmed nas. Predvsem je hotel končati obdobje krščevanja »z vodo« in vpeljati krst »v Duhu«. V Jordanu ni voda posvetila Jezusa, marveč je Jezus posvetil vodo. In ne le jordanske vode, ampak vodo vseh krstilnic po svetu.

To je vsako leto priložnost, da razmislimo o pomenu našega krsta. Kot vsak zakrament ima tudi krst dve prvini: kretnje in besede. V to sta vključena vid in sluh. Podobno kot pri predstavi, drami. Razlika je v tem, da je v drami dogodek predstavljen, v zakramentu pa je obnovljen. Lahko rečemo, da je tudi v zakramentu dogodek predstavljen, če razumemo glagol v močnem pomenu – kot ponavzočen. V teologiji pravimo, da zakrament »povzroči tisto, kar pomeni«.

Preletimo osnovne prvine krstnega obreda. Na začetku damo ime: »Kako bo ime vašemu otroku?« V tem trenutku je prvič javno izrečeno ime, ki bo njegovo ime za vso večnost. Sveto pismo nam zagotavlja, da nas tudi Bog pozna in kliče po imenu (prim. Iz 43,1). Prav zato, ker je imenu namenjeno, da bo spremljalo otroka vse življenje, bi se starši pri odločanju zanj morali izogibati izbiri pretirano nenavadnih imen, kar bi lahko nekega dne njihove otroke spravljalo v zadrego.

Potem sledi odpoved hudobnemu duhu in izpoved vere, tej pa resnični trenutek krsta. Bogoslužje namenja posebno pozornost vodi. Ta spominja na vode Rdečega morja, na jordansko vodo, na vodo, ki je pritekla iz Jezusove strani. Zaradi krsta je prvim kristjanom postala zelo dragocena in so jo prisrčno imenovali »naša voda«, s sv. Frančiškom celo »sestra voda«. Tertulijan je rekel: kot se ribe izležejo in živijo v vodi, in če se od nje oddaljijo, hlastajo za zrakom ter poginejo, tako se zgodi tudi nam kristjanom, če se ločimo od našega krsta.

Krstitelj povabi starše, da se približajo krstnemu studencu, vzame v roke otroka, ga pokliče po imenu in ga trikrat potopi v vodo ter izgovarja preproste in slovesne besede, ki nam jih je v evangeliju zapustil Jezus: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Tukaj lahko vidimo, kako pomembno je pri zakramentih videti in slišati. Videli smo določeno kretnjo in slišali smo izgovoriti določene besede. V tem je ključ za razumevanje globokega pomena krsta. Najprej kretnja. Otrok je bil trikrat potopljen, v celoti ali samo z glavo, v vodo, in trikrat je prišel iz nje. To simbolizira Kristusa, ki je bil tri dni pokopan v zemlji in je tretji dan vstal. Sveti Pavel namreč takole razlaga krst:

»Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja« (Rim 6,3–4).

Po drugi strani pa besede »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« kličejo, ali bolje, ponavzočujejo Sveto Trojico. Tako v krstu izpovedujemo dve največji skrivnosti naše vere: s kretnjami prikličemo v spomin Kristusovo učlovečenje, smrt in vstajenje, z besedami pa edinost in trojstvenost Boga.

V Božjem delovanju vedno opazimo nesorazmerje med uporabljenim sredstvom in pridobljenim učinkom. Sredstvo je kar se da preprosto (pri krstu malo vode in par besed), učinek pa je veličasten. Krščeni je nova stvar, prerojen iz vode in Svetega Duha; postal je Božji otrok, ud Kristusovega telesa, ki je Cerkev, in živi tempelj Svetega Duha. Nebeški Oče nad vsakim otrokom ali odraslim, ki prihaja iz krstnega studenca, izgovori besede, ki jih je izrekel nad Jezusom, ko je stopil iz Jordana: »Ti si moj ljubljeni sin ali moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje.« Pri krstu se vse zgodi simbolično, v podobi, preko znamenj; toda tisto, kar je po njih prejel otrok, ni simbol, je resničnost. Krščenec ni resnično vstopil v smrt, a mu je Jezus kljub temu naklonil sad svoje smrti in svoje zmage nad demonom.

Predstavljajte si naslednji prizor. Na enem od stadionov se odvija epohalni boj: neki hraber junak se spopada z okrutnim tiranom mesta in ga s silnim naporom, ves ranjen in krvav, premaga. Ti si na tribuni; nisi se ne trudil niti nisi bil ranjen. Toda če si trepetal za junaka, če si navijal zanj, če se veseliš njegove zmage, boš zagotovo imel delež pri njegovi nagradi. Predpostavljaj, da tisti junak ne bi imel nikakršne potrebe po kroni; kaj se bo v tem primeru zgodilo? Zgodilo se bo, da bo zmagovalec dal prisluženo krono svojemu prijatelju in podporniku! Tako se dogaja med nami in Kristusom. Nekoč sem to misel razlagal med krstom. Ko sem po obredu vzdignil otroka in ga predstavil občestvu, so navzoči spontano zaploskali in vsi smo razumeli, da je bil aplavz namenjen Kristusu. Tisti otrok je bil njegova zmaga. On se je ponovno boril in zmagal zanj.

Sklenimo ta naš pregled. Krst dopolnjujejo nekateri manjši, a zelo zgovorni deli obreda. Eden izmed njih je belo oblačilo, ki ga izročimo otroku kot znamenje nedolžnosti in bi mu ga morali starši pomagati ohraniti za vse življenje. Nadalje je obred luči. Duhovnik prižge svečo pri velikonočni sveči in jo izroči očetu: to je simbol vere, ki jo bodo morali starši in botri posredovati otroku.

Upam, da smo tako razložili pomen glavnih delov krstnega obreda. Zdaj bi rad odgovoril na vprašanje, ki si ga glede krsta ljudje pogosto zastavljajo. Zakaj krščevati majhne otroke? Zakaj ne počakati, da bi odrasli in bi se sami svobodno odločili? To je resno vprašanje, a lahko skriva v sebi prevaro. Svet in zlo ne čakata, da bodo vaši otroci imeli dvajset let, da bi vcepila vanje kali slabega. Po drugi strani pa, če hočemo biti dosledni, ne bi bilo potrebno otrok učiti nobenega jezika, jih ne vzgajati, jim ne vcepljati nobenih načel in jih pač pustiti, da bi se nekega dne sami odločili, kaj bodo sprejeli.

Toda neki drug razlog je še veliko resnejši od teh. Ko ste spočeli svojega otroka in ste mu podarili življenje, ali ste ga morda prej vprašali za dovoljenje? Ni bilo mogoče; a ker ste vedeli, da je življenje neizmeren dar, ste upravičeno predvidevali, da vam bo otrok nekega dne hvaležen zanj. Ali morda vprašamo človeka za dovoljenje, preden mu izročimo darilo? Kakšen dar bi bil to? Krst je namreč Božje življenje, ki nam je zastonj »podarjeno«. Ni nasilje nad svobodo otrok, če jim omogočimo, da lahko prejmejo ta dar prav na začetku svojega življenja.

Gotovo pa vse to predpostavlja, da so starši sami verni in hočejo otroku pomagati, da bo razvil dar vere. Cerkev jim priznava odločilno vlogo na tem področju. Zato ne želi, da bi bil otrok krščen proti volji staršev. Včasih dobre stare mame trpijo, ker njihov vnuček ali vnukinja ni bil krščen in bi to rade opravile na skrivoma. Toda tega, razen v zelo izjemnih primerih, Cerkev ne dovoljuje.

Tako smo prišli do sklepa. Kakšen namen bi lahko imel za odrasle, kot smo mi, ta sprehod skozi obred našega krsta in poslušanje njegove razlage? Je namen samo obveščanje? Nikakor ne. To je priložnost, da verni obnovimo in poživimo svoj krst. Pri krstu so drugi dali obljubo namesto nas, postali so porok. Na duhovnikovo vprašanje: »Kaj hočete od Božje Cerkve?«, so v našem imenu odgovorili: »Vero«; na vprašanje: »Se odpoveš hudemu duhu?«, so odgovorili: »Se odpovem!«; na vprašanje: »Veruješ?«, so odgovorili: »Verujem!«; na vprašanje: »Hočeš biti krščen?«, so v našem imenu odgovorili: »Da, hočem!« Enkrat v življenju se moramo sami svobodno odločiti, kaj bomo odgovorili na vsa ta vprašanja. Šele takrat bo naš krst »osvobojen« in bo lahko sprostil vso svojo moč. Takrat bo kakor »odmrznjen« in bomo iz kristjanov po imenu postali resnični, zreli kristjani.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 69-73. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

 
VREME
MISLINJA
E - POŠTA
1000 preostalih znakov

CAPTCHA ImageReload Image


"Klinkite na krogec in prepišite kodo."